Legendarno Škotsko višavje

Prvi dan v Glasgowu sva si privoščila izlet v Škotsko višavje z voznikom - vodnikom v kiltu, dokolenkah in baretki ter majhno skupino ostalih popotnikov. Šele, ko sva se navadila na močno škotsko narečje, sva uživala v pripovedih o škotskih klanih in legendah ter tradicionalnih škotskih pesmih, ki jih je vodnik predvajal po radiu. V sivkastem vremenu smo zjutraj prispeli do največjega škotskega loch-a - Loch Lomond.

Prva večja postojanka je bilo mestece Inveraray, kjer stoji graščina kot iz pravljice. Sledilo je uživanje na klopci ob vodi s potopitvijo med škotske mite in legende, zbrane v knjigi, ki sva jo kupila v eni izmed trgovinic mesteca.

Nato je sledila pot do pristaniškega mesta Oban, ki je poln prodajaln jedi Fish & Chips, ki sodijo med najboljše v Veliki Britaniji. Obiskala sva obrat hitre hrane imenovan Nories, ki ga priporoča, kdo drug kot chef Gordon Ramsay. Poleg tega sva si kupila tudi gazirano pijačo Irn-Bru, ki je po vodnikovih besedah priljubljena kot druga škotska narodna pijača, takoj za viskijem.

Glencoe – zelena dolina krvave zgodovine

Naš minibus je nadaljeval pot do najsevernejše točke tega izleta (in najinega celotnega popotovanja) do doline Glencoe, od koder sva uživala v spokojnosti neverjetne hribovite pokrajine, občasno prekrite s tajgo in grmički. Ni se potrebno dvakrat vprašati zakaj je ravno ta pokrajina spodbudila nastanek številnih zgodb in mitov o magiji in nadnaravnih bitjih ter služila kot zakulisje v številnih filmih in knjigah.

Vendar dolina nosi tudi temačnejšo zgodovino. Bila je namreč priča zloglasnemu pokolu, ki se je zgodil l. 1692 in je terjal 38 življenj, ki so jih angleški vojaki vzeli članom klana MacDonald.

Stari »The Drover's Inn«

Zadnja postojanka je bila stara pivnica in prenočišče The Drover's Inn, ki na tem mestu goste sprejema že več kot 300 let. Ne samo, da pooseblja skrivnostnost škotskega višavja zaradi svoje ohranjene arhitekture, v njem naj bi obiskovalce občasno pozdravili tudi duhovi.

Mesto muralov, reke Clyde in mojstrovina Zahe Hadid

Drugi dan v Glasgowu sva se odpravila po poti muralov v mestnem jedru. Pred Galerijo moderne umetnosti sva uzrla kip Vojvode Wellingtona z masko Deadpoola in prometnim stožcem na glavi. Pot naju je popeljala do mestne katedrale, kjer sva se spustila v njeno (temno) podzemlje, nato pa je sledila nova lokalna kulinarična posebnost. Privoščila sva si tradicionalno škotsko jed Cullen Skink. To jed bi lahko označili kot enolončnico s koruzo, krompirjem, porom in dimljeno ribo, postrežen s svežim kruhom in maslom.

Muzej, bolj poznan po zunanjosti kot notranjosti

Popoldne sva izkoristila za daljši sprehod ob nabrežju reke Clyde, vse do muzeja Riverside, katerega stavba velja za arhitekturni dosežek preminule iraško – britanske arhitektke Zahe Hadid in njenega arhitekturnega biroja. Vstop je brezplačen, v njem pa se nahajajo modeli starih tramvajev, lokomotiv, avtomobilov in kočij ipd. Pred pročeljem muzeja je zasidrana zgodovinska ladja z jambori Glenlee, katere ogled je brezplačen.

Na vrnitvi po poti ob nekoč pomembni reki, kjer so izdelovali najpomembnejše ladje in kjer je cvetela pomorska trgovina, sva opazovala še zadnje ostanke industrijske dediščine. Primer te je ogromni žerjav - Finnieston crane, ki je nekoč prelagal tovor iz železnice na ladje in je eden od štirih, ki še stojijo v največjem mestu Škotske.

Nočna »straža«

Zvečer sva ob reki opazovala sončni zahod in odštevala ure do odhoda vlaka, ki je bil načrtovan v zgodnjih jutranjih urah, zato to noč nisva nikjer prespala. Zaradi zaprtja postaje, sva ostala na nabrežju reke in ravno takrat je pritisnil mraz. Po preživeti noči sva se za nagrado namestila v 1. razred hitrega vlaka do Manchesterja in zaspala.

Ustavitev časa in maksimalno užitje trenutka

Proti koncu vožnje sva se prebudila ravno pravi čas, da sva uzrla sončni vzhod, ko smo se peljali skozi nacionalni park Lake District in njegove svetlikajoče se zelene livade, ki so jih občasno sekali kamniti železniški viadukti. Trenutek naju je ponesel iz realnosti v neko drugo dimenzijo občutja, dokler naju ni iz edna »potegnil« sprevodnik z dišečo kavo.

Manchester brez zavor in sove v Leedsu

Po nekajurni vožnji sva nato prispela med hitro rastoče stolpnice v mestu Manchester, kjer sva med jutranjim vrvežem poslovnežev na klopi pojedla zajtrk iz nahrbtnika. Mesto kot moderni gospodarski center ne ponuja veliko zgodovinskih atrakcij, ima pa zato kar nekaj muzejev, vrednih ogleda.

Naslednja postojanka je bilo mesto Leeds, do katerega sva se vozila dobro uro. Kaj pa je zanimivega v tem kraju? Zlate sove, ki so simbol mesta že od njegove ustanovitve. Prvi mestni svetnik je namreč med oblikovanjem mestnega grba v podobo vključil 3 sove, zakaj, še zmeraj ni znano. Po mestu je speljana tudi t.i Owl Trail.

Metropolitanski Liverpool

Končna destinacija napornih dveh dni je bilo obmorsko mesto Liverpool, domovina Beatlesov in nogometa. Kljub utrujenosti, sva se podala odkriti njegov utrip še isti dan. Sprva naju je pritegnilo morje, kjer je množica turistov čakala na priložnost za fotografiranje s kipom znamenitih Beatlesov. Nato sva zavila do ulice, kjer se nahaja klub The Cavern, v katerem so pogosto igrali.

Ogledala sva si tudi največjo katedralo v Veliki Britaniji in eno največjih na svetu (Liverpool cathedral), ob pogledu na katero zastene dih. Zasnovana je bila po načrtih takrat šele 22- letnega arhitekta vajenca - Sir Giles Gilbert Scott, ki je danes poznan po slednjih delih: elektrarna Battersea v Londonu, Univerzitetna knjižnica Cambridge idr. Prav tako je zasnoval znamenito rdečo telefonsko govorilnico.

Raziskovanje sva nadaljevala pristaniškega območja Royal Albert Dock. Nekoč industrijsko jedro mesta je danes živahno turistično območje s trgovinicami in restavracijami. Najbolj obiskana atrakcija v mestu naj bi vsako leto privabila vsaj štiri milijone turistov.

Tudorski Chester

V jutranjih urah sva se z regionalnim vlakom odpravila v naslednjo mesto na seznamu, to je bil Chester ob reki Dee. Kraj, ki se je razvil iz rimske utrdbe iz l. 79, je danes s starim mestnim jedrom v tudorskem slogu, vreden postanek. Najzanimivejše točke za ogled so stavbe v mestnem jedru (fasade iz belega ometa in lesenih tramov) – nekatere izmed njih spadajo pod tako imenovane »Chester Rows« (zgodovinske stavbe, ki jih sestavlja vrsta pokritih hodnikov v prvem nadstropju, za katerimi so vhodi), katedrala, mestna hiša, vzhodna mestna vrata z uro, obzidje mesta in največji rimski amfiteater na britanskih tleh.

Darwinov Shewsburry in presenečanje v cerkvi

Naslednja postojanka je bilo mesto Shrewsbury, rojstno mesto Charlesa Darwina. Prva atrakcija je bila že sama železniška postaja, ki spominja na graščino s čudovitimi cvetlicami v koritih na stebrih ob vhodu.

Prijetno presenečena sva bila tudi ob vstopu v cerkev Sv. device Marije, kjer je takoj do naju pristopil starejši gospod. Ponudil nama je zemljevid cerkve z označenimi pomembnimi točkami. Vzela sva si čas in se premikala od ene točke do druge ter spoznavala bistvo tega prostora. V glavnem delu ladje cerkve so si starejši in mladi ogledovali umetniško razstavo, s stranskega krila so naju božali zvoki klavirja, saj se je ravno takrat odvijal tudi majhen klavirski koncert, v drugem krilu pa so otroci na delavnici ustvarjali izdelke. Spoznala sva večnamensko rabo takšnega sakralnega objekta, ki služi kot mesto povezovanja lokalne skupnosti in tudi turistov. Ob izstopu sva naletala še na kraj za donacije. Ne, to ni bila škatla, kamor vržemo gotovino, to je bila naprava za skeniranje bančnih kartic, ki spominja na POS terminal in ki s plačilne kartice odtegne izbran znesek donacije.

Najboljša britanska tržnica leta 2023

Sprehodila sva se tudi do mestne tržnice, ki je bila zelo zanimiva, saj se je nahajala v stavbi, podobni stanovanjskemu bloku. V prvem nadstropju so bile številne stojnice s hrano in ostalimi dobrinami, v drugem nadstropju pa je bila galerija, kjer si lahko kaj prigriznil in užival v pogledu na vrvež prodajalcev in obiskovalcev pod sabo.

Nato sva si kupila tradicionalne polnjene pekovske izdelke (Cornish Pasty) in jih pojedla na klopci v čudovitem cvetočem vrtu bližnjega parka, imenovanem The Dingle. K temu, da je bil razgled res pravljičen in romantičen, je dodal še slikar, ki je v najini bližini na platno slikal podobo pisanega vrta.

Industrijska dediščina

Ob reki sva se nato vrnila do železniške postaje, kjer se nahaja največja še delujoča signalna hiša za usmerjanje vlakov. Za zanimivost lahko omeniva še Ditheringtonovo tovarno lanu (Ditherington Flax Mill), ki se nahaja na obrobju mesta in predstavlja prvo stavbo z železnim okvirjem na svetu (drugače poznana tudi kot »dedek nebotičnikov«).

Presenečena, da je tak majhen kraj pustil tako velik vtis na naju sva se z vlakom odpeljala na končno destinacijo za tisti dan – prestolnico Walesa, Cardiff.

»Živalski zid«, gradovi in lokalne dobrote

Jutro v prestolnici je bilo prežeto z evforijo po odkrivanju novega glavnega mesta. Začela sva z obiskom 2000 let starega gradu, ki je poznan tudi po svojem zunanjem obzidju. To ni običajen zid, ki onemogoča vhod v notranjost, to je prav poseben Živalski zid (Animal Wall), ki je prvotno vključeval skulpture osmih živali nato pa so po l. 1928 izklesali še sedem novih. Starejše skulpture je mogoče ločiti od novih po njihovih realističnih steklenih očeh, ki za trenutek »oživijo« živali.

Ponovno na tržnico po dobrote!

Čas za kosilo sva ponovno izkoristila na pokriti tržnici (Cardiff Market). Tam sva si privoščila nove lokalne dobrote iz seznama. Začela sva s sladico »Trifle«, sladko žemljico »Chelsea bun« in valižansko tortico »Welsh cake«, nadaljevala pa s »toasted Tea cake« ter znamenito jedjo »Faggots and Peas«.

»Tiger Bay«

Po okrepčilu na vrhu galerije s pogledom na tržnico sva se za popoldanski sprehod odpravila proti cardifskemu zalivu (t.i. »Tiger Bay«). Na istem območju se nahaja zabaviščni park, restavracije, umetniški center, muzej Pierhead ter nenazadnje tudi zgradba »The Senedd«, v kateri domuje valižanski parlament in ki je delo še enega slovitega arhitekta in pritzkerjevega nagrajenca Richarda Georgea Rogersa. Izjemen in trajnostni dizajn naju je spominjal na rahlo valovito gladino vode oziroma na morskega skata.

Nekdanje pristanišče, ki je bilo nekaj časa znano tudi kot najbolj obremenjeno in največje pristanišče za izvoz premoga na svetu, je danes kraj za aktivno preživljanje prostega časa, s turistično infrastrukturo in ogromno vodno površino, ki so jo zajezili z vodnimi zapornicami.

Pot od industrijskega do termalnega središča

Iz mesta, ki se je razvilo s »težko« industrijo sva potovala v mesto, ki se je razcvetelo z rimskimi termami. Že ime samo pove dovolj, to je mesto Bath.

V 1. stoletju so temelje postavili Rimljani, ki so naravne termalne vrelce reke Avon začeli uporabljati za terme. Od l. 1987 je mesto varovano s statusom UNESCO-ve svetovne dediščine, v katerem lahko obiščete termam posvečen muzej in nove terme, opatijo, tržnico, kraljevi polmesec sestavljen iz več stanovanj, in Pulteneyev most (angleška verzija mosta Ponte Vecchio iz Firenc in Rialta iz Benetk).

Med »lokalci«

Lokacija, kjer sva si privoščila novo specialiteto za pod zob vam je verjetno že znana. Seveda je bilo ponovno čudovito na tržnici. Tokrat sva se znašla v najbolj skritem delu tržnice, so nama družbo delali starejši domačini. Pričakovanja so nama zaradi tega narasla, saj sva odkrila kraj, kjer ni bilo turistov, le starejši lokalni prebivalci, ki, če sklepamo na podlagi njihov elegantnih oblek, imajo verjetno bolj »prefinjen« okus. Privoščila sva si znan angleški zajtrk: pečen fižol v paradižnikovi omaki na toastu (»Baked Beans on Toast«) in sladko jabolčno pito s toplo vaniljevo kremo (»Apple Pie with Custard«). Okus je presegel najina pričakovanja glede na preprostost jedi in zelo ugodno ceno ter občutkom, da sva obedovala kot prava »lokalca«.

Zgodovinski in obljuden Oxford

Wanderlust nama ni dal miru, le še povečeval je najino navdušenje nad potovanjem in spoznavanjem krajev. Zato sva se tudi ustavila v še eni »intelektualni« prestolnici, znameniti Oxford oziroma mesto z najstarejšo univerzo na angleško govorečem območju sveta.

Univerzo sestavlja kar 39 fakultet, njene stavbe pa so razkropljene po vsem mestu. Mesto vsako leto privabi veliko število turistov, prav zaradi znane univerze, največ sva jih srečala ravno iz območja Daljnega Vzhoda. Lahko rečeva, da sva bila priča masovnemu turizmu, ki ga kljub vrhuncu sezone, nisva doživela nikjer drugje kot v Londonu.

Kljub napovedi se je »angleški« dež spremenil v pravo vročinsko muko, ki sva jo prebila med kamnitimi ulicami in glavnimi atrakcijami, kot je npr. legendarna ulica »High Street«, ki krasi večino razglednic z motivom mesta ter ima skoraj enako podobo kot pred nekaj stoletji. Prav tako jo je v olju na platnu upodobil eden največjih začetnikov impresionizma v Angliji, J. M. W. Turner med l. 1809 in 1810, na kateri je mogoče videti lokalne prebivalce, ki dopolnjujejo mestni vrvež skupaj z akademiki.

Bivanje v jurijanskem stilu (le na zunaj)

Po kratki vožnji sva se iz Oxforda vrnila v glavno mesto. Odločila sva se, da zadnje dni prebijeva v tipični vili jurijanske arhitekture, ki se je nahajala izven središča in je spominjala na kakšen angleški film. Prebite noči v mirnem predelu sva si popestrila še z zadnjimi ogledi in izleti.

Živahni St. Albans

Odpravila sva se do majhnega mesteca St. Albans, ki ga priporočava vsakemu popotniku, ki bi se naveličan Londona rad odpravil stran od turistov do zanimivega kraja, oddaljenega le dobre pol ure vožnje z vlakom.

Mogočna »Katedrala vseh katedral«

S svojo mogočnostjo in fotogeničnostjo naju je prepričala ogromna normansko - gotska katedrala – »Cathedral and Abbey Church of St Alban«, ki je ime dobila po prvem uradnem britanskem krščanskem mučeniku, sv. Albanu.

Anglikanska cerkev ima tudi prizidek – center za obiskovalce, ki ga sestavlja trgovina in obrat s hrano. Ob obisku nama je najprej vzel pogled prečudovit vitraž v obliki klasične gotske rozete. Katedrala je urejena tudi kot muzej, saj je na vsakem vogalu kakšna informacijska tabla, artefakt ipd.

Greenwich

Za popoldanski čas je sledil še obisk predela Greenwich. Pogledala sva si impozantno stavbo Old Royal Navy College, ki se prav tako uvršča na seznam UNESCO. Nato sva se odpravila proti vrhu hriba za njim, kjer so naju pričakale gruče turistov, ki so tudi »romali«, da bi videli znameniti poldnevnik, kar je plačljivo.

Za vse, ki ne želijo plačati vstopnine za ogled črte, ki Zemljo deli na vzhodno in zahodno poloblo, obstaja alternativa. Malo pod samim vrhom hriba se od glavne odcepi ozka pot, čez katero prav tako poteka poldnevnik, vendar je označen z bolj tanko črto, ki je midva sprva sploh nisva opazila.

Zadnje kulinarično razvajanje

V eni izmed angleških pivnic, ki sva jo naključno našla sva si privoščila zasluženo pozno kosilo in ponovno razvajala svoje brbončice s še eno tradicionalno jedjo – »Bangers & Mash« (pečenice s pire krompirjem, omako in zelenjavo). Ambient in hrana sta bila skladna in odlična za pravo »angleško« izkušnjo.

(Pred)zadnji dan

Zadnji dan pred odhodom iz prestolnice sva želela biti sproščena z ne preveč natrpanim urnikom. Tako sva si zjutraj ogledala galerijo Tate Modern, kamor je brezplačen vstop. Popoldan je sledil še ogled londonskih Benetk (»Little Venice«), kjer se po kanalu turisti vozijo z ladjicami, domačini pa ribarijo, ter Rembrandtovega parka.

Utrujena sva se v večernih urah odpravila na že znano železniško postajo St. Pancras. Na srečo je en del postaje čez celotno noč ostal odprt, tako da sva na toplem pričakala zgodnjo uro vkrcanja na Eurostar vlak proti domu.

V enem dnevu z vlakom iz Londona do Slovenije

V zgodnjih jutranjih urah sva otoško prestolnico zapustila brez spanca. Sledila je vožnja do Bruslja in od tam do Frankfurta na Majni. V finančnem središču sva imela zelo kratek prestopni čas, a naju to ni ustavilo, da v teku med množico ljudi in številnimi peroni, nisva zamudila vlaka do Nürnberga. Še bolj na tesno je bilo ravno tam, kjer sva imela okoli pet minut za prestop (še sreča, da ni bilo zamude).

Ampak bila sva še vedno daleč od doma. Najdaljši vlak je bil slednji, od Nürnberga do Dunaja, kamor sva prispela pozno zvečer. Sledil je le še vlak do Gradca.

V enem dnevu sva se s 5 vlaki in enim cestnim prevozom od angleške prestolnice končno le prebila do Slovenije. Sedela sva na štirih hitrih vlakih in enem regionalnem, na njih prebila 16 ur in 18 min. večino časa sva se vozila z več kot 200 km/h, na trenutke tudi 300 km/h.

Zaključek

Popotovanje zaključujeva ne samo z izjemnim naborom najrazličnejših spominov, ampak tudi z obilo znanja. Prav tako se počutiva nekoliko bolje zaradi trajnostnega načina potovanja, ki nama je verjetno »odklenil« dostop do še več krajev v tako kratkem času, kot pa cestni prevoz. Vsem mladim svetujeva, da izkoristijo Interrail vozovnico, saj je Evropa v večjem delu res dobro urejena z železniškim omrežjem, poleg tega je cenovno zelo ugodno (po izračunu cen posameznih vozovnic, sva ugotovila, da sva z Interrrail vozovnico privarčevala vsak po več kot trikratno vrednost Interrail vozovnice).

Ne oklevajte in izkoristite priložnost. Upam, da sva vas s tem večdelnim člankom motivirala vsaj korak bližje k »Interrail popotništvu«.

Popotovanje sva predstavila tudi v oddaji Popotniški snep. Obe epizodi sta dostopni na YouTube kanalu Popotniškega združenja.

1.del: https://youtu.be/nTFMsnVlilY?feature=shared

2.del: https://youtu.be/jt0q8uX-OrI?feature=shared

Objavljena besedila in fotografije brez pisnega dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in uporabljati.

Zakaj ravno Velika Britanija?

Veliko Britanijo sva kot glavno destinacijo izbrala, saj noben od naju še ni obiskal te države in ker sva preverila, da ima dobro razvejano železniško omrežje, velika zanimiva mesta ter bogato in edinstveno naravno in kulturno dediščino. Vedela sva, da bova v tej državi lahko kakovostno izkoristila kupljeno vozovnico, prav tako so tam cene vozovnic vlakov glede na prevoženo miljo ene izmed najdražjih.

Najprej sva morala ugotoviti, kako bova iz Maribora v enem dnevu prispela v London. Primorana sva bila porabiti dva dneva. Odločila sva se, da prespiva v Münchnu, kjer sva si ogledala atrakcije, ki sva si jih na prejšnjih potovanjih postali za naslednjič.

Zgodnje vstajanje in pot do Münchna Evropski biser Strasbourg

Prvo noč sva preživela v Münchnu, na pa se naslednji dan odpravila dalje. Najprej sva z vlakom Intercity – Express (ICE) potovala do mesta Karlsruhe in od tam s prestopi do Strasbourga, ki sva si ga lahko ogledala le na hitro. Mestno jedro spada med ena lepših tega dela Evrope. Stavbe v JV delu Velikega otoka »La Petite France«, ki amaterskega poznavalca spominjajo na mešanico tudorskega in alzaškega arhitekturnega stila, spada na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Nekoč domove usnjarjev, mlinarjev in ribičev, danes pa trgovinice s spominki, restavracije itn., lahko zasledite kot fotogenično kuliso na mnogih (»turističnih«) fotografijah.

»All aboard to London« – pod morjem z vlakom

Po hitrem ogledu sva že skočila na visoko hitrostni »Train à Grande Vitesse« (TGV), ki naju je v slabih dveh urah pripeljal do Pariza. Tam sva se odpravila do znamenite železniške postaje »Gare du Nord« in že čakala na terminalu za Eurostar podzemni vlak.

Vožnja je trajala 2,5h, s tem da se pod morsko gladino voziš v bistvu le pol ure. Kar naenkrat, ko se je končala tema (in tunel), sva uzrla oranžno obarvano nebo v času sončnega zahoda. Sledilo je dodatne pol ure vožnje do še ene legendarne železniške postaje, London St. Pancras International.

Dež, veter in mraz ter glavne znamenitosti Londona

Prvi pravi dan v Londonu sva pričela z lovom na grafite znanega anonimnega uličnega umetnika Banksy-a. Najprej sva obiskala Banksy Tunnel (Leake Street), kjer so grafiti (in murali) izjemoma zakoniti in ki se nahaja pod železniško postajo Waterloo.

Hladen veter, dež in mraz naju niso ustavili niti ne upočasnili pri raziskovanju. Na malici sva se ustavila šele na tržnici Borough. Ena najstarejših londonskih tržnic se nahaja v neposredni bližini železniške postaje London Bridge, nad katero se dviga s 306 m najvišji nebotičnik v Veliki Britaniji, imenovan Črepinja (»The Shard«).

Topel nasvet in tabu o dežnikih

Naj vas v Londonu v poletnem času ne presenetijo nizke temperature. Če res ni hudega vročinskega vala se takrat temperature ne dvignejo nad 23-25 stopinj. Zato priporočava, da vzamete s sabo debelejša oblačila, dolge hlače in obvezno vetrovko.

Govorice, da noben Anglež ne zapusti doma brez dežnika, pa tudi držijo vodo. Glede na hitro spreminjajoče vreme je to razumljivo, je pa zanimivo, saj so dobrih 300 let nazaj bili dežniki v Angliji velik tabu.

Mumije, šahovske figure, samuraji, zmaji in … kamni

V Londonu se nahaja malo morje različnih muzejev in galerij, midva sva se odločila, da obiščeva dva najbolj znana: Britanski muzej (British Museum) in Narodno galerijo (National Gallery). Stalna zbirka v prvem obsega prib. 8 milijonov artefaktov. Nekaj najinih najljubših sva tudi na kratko predstavila.

Šahovske figurice Lewis Chessmen iz 12. stoletja so odkrili na škotskem otoku Lewis. Muzej hrani 78 figuric, narejenih iz slonovine, medtem ko preostalih 11 hrani škotski Narodni muzej v Edinburghu.

Rosseta Stone (kos granodiorita), na katerem je zapisan odlok o kralju v hieroglifih in še dveh drugih jezikih (demotična pisava in antična grščina). Zakaj je ta kamen tako pomemben? Pred najdbo tega kamna namreč noben ni znal dešifrirati egipčanskih hieroglifov. Z najdbo pa so imeli isto besedilo na enem mestu zapisano v treh jezikih in so lahko s pomočjo drugih dveh jezikov dešifrirali njihov pomen.

Pozornost vsakega obiskovalca pa pritegne tudi skulptura Tree of Life, ki je narejena iz 600.000 kosov orožja, ki je ostalo od 15-let trajajoče državljanske vojne v Mozambiku in prikazuje drugačno uporabnost - umetniško vrednost orožja.

Čigava dediščina in čigava last?

Seveda je še veliko ostalih izjemnih pričevalcev zgodovine, vendar se je potrebno zavedati, da je to le mala peščica vseh tistih, ki so pod ključem in ne na ogled. Po nekaterih virih je v tem muzeju več kot 100.000 samo grških artefaktov, od katerih jih je na ogled le nekaj tisoč. Vprašanje je, ali se bodo in v kolikšnem številu ti »kolonialni« artefakti kdaj vrnili v domače države, kljub današnjemu trendu vračanja muzejskih umetnin v države njihovega izvora.

Prva kulinarična izkušnja

Za kosilo sva si privoščila tradicionalno britansko jed Fish & Chips – ocvrto ribo v testu in sveže pečen krompirček. Glavni sestavini naj bi ločeno na Otok prinesli priseljenci v 16. stoletju, od takrat dalje pa je združena jed postala popularna med lokalnim prebivalstvom in obiskovalci. To je bil šele začetek v kulinarično odkrivanje celotnega Otoka, ki je sledilo.

Legendarni Hyde park

Po raziskovanju glasbene dediščine sva se odpravila do Hyde parka, velike zelene površine, ki jo je kralj Henrik VIII. uporabljal za lov, prav tako je l. 1851 tam stala znamenita Kristalna palača, v kateri je potekala prva svetovna razstava (takrat t.i. “Velika razstava industrijskih izdelkov vseh narodov”), današnji EXPO. Danes je kraj pomembno zbirališče, prostor za piknik in sprehod ter uživanje v naravi.

Bradavičarka ali Brighton?

Nov raziskovalni dan sva začela na še eni zgodovinski železniški postaji, to je King's Cross (skupaj St Pancras International tvorita eno največjih prometnih vozlišč v UK), kjer so snemali prizore iz filmske sage Harry Potter. Najprej sva kupila enosmerno vozovnico za vlak do Bradavičarke poleg platforme 9 ¾ in se kaj kmalu vkrcala na vlak. Ta naju ni (ali pač) popeljal do šole za čarovništvo, ampak do angleškega obmorskega letovišča Brighton. Sonce je že zjutraj močno pripekalo, ko sva se sprehajala po ulicah, okrašenih z mavričnimi zastavami (mesto Brighton and Hove je neuradna prestolnica skupnosti LGBT v VB).

Ob morju sva se podala do zabaviščnega pomola Brighton Pier, ki je dom raznim arkadnim igram, zabaviščnemu parku in stojnicam s hrano in spominki. Spominja na Santa Monica Pier v Los Angeles-u in odpira pogled na Rokavski preliv.

Hram znanja in »velikih« umov

Nov dan sva začela v mestu, ki ga večina pozna ravno po istoimenski svetovno znani univerzi, Cambridge. V mesto z drugo najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu sva prispela zgodaj zjutraj. Od kod pa takšno ime? Skozi mesto teče reka Cam, čez katero je speljanih veliko mostov – od tu je nastal Cambridge.

Mostovi kot so Mathematical bridge in vse univerzitetne zgradbe, ki spominjajo na dvorce in katedrale, vzbujajo jasno identiteto univerzitetnega mesta, ki naj bo po določenih podatkih v svet poslalo skoraj 100 Nobelovih nagrajencev. Tukaj so nekoč študirali in raziskovali: I. Newton, S. Hawking, A. Turing, R. Oppenheimer, C. Darwin idr.

Ogledala sva si tudi potomko Newtonove jablane (prvotna jablana stoji na nekdanjem posestvu Newtonovih v grofiji Lincolnshire), ki nosi mit, da naj bi vzpodbudila njegovo teorijo o obstoju gravitacije. Najin pogled je ujela tudi znamenita ura Corpus Clock -  eden izmed najboljših izumov leta 2008, ki jo je na otvoritvi razkril prav Hawking.

Opazovala sva, kako so domačini turiste prevažali na plitkih čolnih po reki, ki spominjajo na beneške gondole (»Camboats«), medtem ko so si ti ogledovali različne zgradbe univerze iz udobja čolna.

Gotski York in njegov puding

Po jutranjem obisku Cambridge-a sva stopila na vlak, ki je vozil proti novi destinaciji na najinem seznamu – mestu York. Nekoč največje rimsko mesto severne Britanije naju je presenetilo z bogato srednjeveško gotsko arhitekturo in mogočnim obzidjem (ki je hkrati čudovita urejena pešpot okoli mestnega jedra).

Lakoto sva potešila s tradicionalnim yorkshirskim pudingom (»Yorkshire Pudding«), ki ga predstavlja pečeno testo po navadi napolnjeno s počasi pečeno pečenko, zelenjavo in seveda bogato omako (z dodatkom sladkega jabolčnega preliva).

Durham

Predzadnje mesto na sporedu je bil Durham, kamor sva prispela pozno popoldne, ko je sonce lepo obsvetljevalo velik grad z mogočno katedralo nad mestecem (ki sta na UNESCO-vem seznamu). Mesto je poznano tudi po tretji najstarejši univerzi v Angliji. Ker je mesto zgrajeno na gozdnatem meandru reke Wear, sva se sprehodila ob zelenem nabrežju in uživala v razgledu ter si privoščila hitro in enostavno malico iz nahrbtnika, kruh z marmelado. Nekaj minut kasneje sva že sedela na vlaku do Škotske prestolnice Edinburgh.

Prve stopinje na Škotskem

Na postajo Waverley v Edinburghu sva prispela pozno zvečer, ko se je odvijal Edinburški mednarodni festival glasbe, plesa, opere in gledališča pa tudi njegova alternativa Edinburgh Festival Fringe. Oglede sva si pustila za naslednji dan.

Zbudila sva se v tipično megleno in deževno škotsko jutro. Ob pohajkovanju naju je prevzela starinska srednjeveška arhitektura in mogočne gotske stavbe, ki mesto obarvajo v sivo-rjave barve. Povzpela sva se po ulici Royal Mile, ki povezuje dve pomembni stavbi: edinburški grad in palačo Holyrood. Včasih je po njej potekala procesija monarhov, od tod ime Kraljeva milja.

Ogledala sva si tudi kip kontroverznega filozofa Davida Huma, ki stoji na tej ulici. Navada med obiskovalci je, da se dotaknejo in podrgnejo palec na  njegovi nogi, saj naj bi to prinašalo srečo in znanje. To lokalno tradicijo so pričeli domači študenti filozofije, ki so želeli, da se znanje filozofije iz Huma prenese na njih.

Samorogi in vile

Ob ogledu Edinburgha sva na številnih kipih opazila podobo samoroga, ki pri nas velja za popularen element otroških igrač in pravljic. Na Škotskem pa je samorog uradna državna žival. Samorogi so s škotsko kulturo in mitologijo že od nekdaj povezani, saj simbolizirajo čistost in nedolžnost, po drugi strani pa moč in dominanco.

Podoben, če ne večji pomen imajo vile, varuhi gozdov in vod, ki jih domačini v številnih mitih in zgodbah slavijo in častijo. Na spletni strani Scotland.com priporočajo, da se, preden se odločite za samostojni sprehod po poljih ali gozdovih, poučite o različnih vilah ter da niste oblečeni v zeleno barvo, saj vas lahko zamenjajo za svojo vrsto.

Skrivnosti hotela The Balmoral

Sledil je počitek na klopci pred impozantnim hotelom The Balmoral, ki je zgrajen v neogotskem slogu. Zgradbo krasi visok urni stolp, ki sicer ne kaže točnega časa, ampak 3 minute prehiteva, da bi ljudje pravočasno ujeli vlak iz mesta (v bližini se nahaja postaja Waverley). Edini dan v letu, ko je ura točna, je 31. december. Še ena zanimivost, v hotelski sobi 552 je J. K. Rowling dokončala knjigo o Harryju Potterju in Svetinjah Smrti (kar je sama napisala na marmorni doprsni kip Hermesa). To sobo so preimenovali v »J. K. Rowling Suite«. Danes je za nočitev v njej potrebno odšteti več kot 1000 funtov, kar pa ne ustavi gorečih oboževalcev.

Vojak Wojtek v parku Princes Street Gardens

V parku se nahaja tudi kip desetnika, ki je služil v Drugi svetovni vojni. Vojak s štirimi šapami ima zanimivo zgodbo.

L. 1942 so v Iranu poljski vojaki od mladega iranskega dečka kupili mladiča medveda, čigar mamo naj bi ustrelili lovci. Poimenovali so ga Wojtek in kmalu je zaživel pravo vojaško življenje. Ker so bile poljske enote premeščene v Britansko armado v bitki za osvoboditev Italije, so Wojtka vpisali v vojaške vrste, saj na krovu ladje živali niso bile (tako je uradno postal vojak). Na svojem hrbtu je nosil težke zaboje streliva in pomagal vojakom. Povojni čas je zasluženo preživel v edinburškem živalskem vrtu, kjer je bival vse do svoje smrti l. 1963.

Danes v njegov spomin stoji spomenik, ki privablja vse več po fotografijah lačnih turistov.

Narodni muzej Škotske in pot v pristaniški Glasgow

Popoldne sva preživela v Narodnem muzeju Škotske, v katerega imajo vsi obiskovalci brezplačen vstop in v katerem se prepletajo različne zbirke od znanosti in kemije, do mode, keramike in porcelana, letalstva ter nenazadnje turizma in potovanj. Najbolj obiskan artefakt muzeja je vsekakor nagačena podoba ovce Dolly, ki je bila prva klonirana žival, poimenovana po pevki Dolly Parton. Muzej pa hrani tudi enajsterico preostalih figur iz zbirke Lewis Chessmen, ki sva si jo ogledala že v Britanskem muzeju v Londonu.

Pred večernim vlakom v nekdaj eno najpomembnejših pristanišč sveta – Glasgow, sva se podala malce izven središča v slikovit predel, vas imenovano Dean (»Dean Village«), ki se nahaja na meandru reke Water of Leith. Čudoviti razgledi v mirnem okolju so še kako polepšali že tako sončno popoldne.

Najina pot med legendarne škotske vrhove in doline ter obiski zahodnih mest Otoka, sledi v naslednjem delu članka.

Objavljena besedila in fotografije brez pisnega dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in uporabljati.

S fantom sva se odločila, da prvomajski oddih od študija izkoristiva za porabo še zadnjih turističnih bonov v zavetju Vipavske doline. Pot do tja sva opravila z vlakom in avtobusom, prenočišče pa sva rezervirala na prijetni turistični kmetiji v kraju Lokavec, nedaleč stran od Ajdovščine. Do nastanitve sva imela namen pešačiti okoli 20 minut, vendar nama je načrte prekrižalo delo na glavni cesti v Lokavec, zato sva s poti zavila na poljsko stezico. Skozi visoko travo sva se prebijala ob polju, ko je majsko sonce že močno pripekalo, zato sva bila zelo vesela, ko sva v daljavi zagledala najino nastanitev. Sprejela naju je prijazna lastnica, nama pokazala apartma in dala nekaj nasvetov, kaj si naj ogledava in katere poti naj ubereva.

Po kratkem počitku sva kmalu že spet pešačila po poljih. Prvi kraj, ki sva ga obiskala je bil Vipavski križ – idilično mestece na hribu, ki bdi nad celotno Vipavsko dolino. Sprehajanje po ozkih ulicah med pisanimi primorskimi hišami pusti na človeku pomemben vtis – nek občutek nostalgije.

Objekt z največjo kulturno in zgodovinsko vrednostjo je zagotovo kapucinski samostan v središču mesta, kjer je v 14. stoletju deloval slovenski pridigar Janez Svetokriški. Bivše mesto je tudi spomeniško zaščiteno in sodi med najlepše zgodovinske spomenike Slovenije, zato vsekakor priporočava obisk.

Iz romantičnega Vipavskega križa sva pot po vaških cestah nadaljevala do izvira mogočne reke Hubelj, ki je približno enako oddaljen od Lokavca in Ajdovščine in se nahaja v Krajinskem parku Južni obronki Trnovskega gozda. Visoko nad mogočnim slapom »mrzle« reke se dvigajo zeleni hribi, ki kar vabijo k raziskovanju. Midva sva se podala do Otliškega okna, do koder od izvira vodi dokaj strma kamnita pot. Pot vam bo vzela približno uro in pol hoje v hrib, vendar boste na koncu nagrajeni s čudovitim razgledom na celotno Vipavsko dolino in še dlje na Kras, skozi veliko naravno okno.

V dolino sva se vrnila po isti poti in si utrujena privoščila zasluženo večerjo v Gostilni pri izviru Hublja. Pred nama je bil še večerni sprehod nazaj do apartmaja, kjer sva se pripravila na naslednji popotniški dan in zaspala.

Raziskovanje urbanih znamenitosti in okušanje lokalnih dobrot

Zbudila sva se v sončno jutro, zavila v prisrčno lokalno pekarno po zajtrk in se odpravila proti Ajdovščini. Ogledala sva si glavne znamenitosti mesta, ki je v rimskih časih bilo pomembna rimska utrdba (postojanka) imenovana Castra. V središču mesta so približno 2000 let star trg, danes imenovan Lavričev trg, prenovili v sodoben zunanji prostor. O bogati zgodovini kraja pa pričajo še ostali številni rimski ostanki.

Tudi za naju je bila Ajdovščina na nek način postojanka, saj sva tam vstopila na avtobus do Podnanosa. Podnanos je majhen kraj med Vipavo in Razdrtim, čeprav se mnogi ne zavedajo, kakšen velik pomen ima za zgodovino slovenstva. Promovira se pod sloganom »Rojstni kraj slovenske himne«, saj se je v tem kraju rodil skladatelj slovenske državne himne Stanko Premrl. Druga osebnost povezana z Zdravljico, je Matija Vertovec, ki je l. 1843 v slovenskem časniku Kmetijske in rokodelske novice objavil delo »Vinske terte hvala« in Franceta Prešerna spodbudil, da ustvari hvalnico vinski trti. Tudi tukaj sva občudovala ozke ulice, kamnite mostove, ki skrivajo bogato zgodovino kraja ter kotičke, kjer so snemali znameniti slovenski film »Tistega lepega dne« (1962) v režiji Franceta Štiglica. Kot zanimivost je vredna omembe tudi cerkev svetega Vida, ki je prekrita z največjo streho iz kamnitih skril v Sloveniji.

Za sproščujočim pohajkovanjem sva se odpeljala do Vipave, kjer sva si vzela čas za ogled stolpa Tabor, dveh egipčanskih sarkofagov na vipavskem pokopališču, številnih izvirov reke Vipave in mostov čez njo, ki so razpršeni po mestu, cerkve sv. Štefana in se povzpela do Starega gradu nad mestom.

Do ruševin nad Vipavo vodi makadamska pot, ki vam bo vzela približno pol ure. Za nagrado se vam s Starega gradu odpre še en panoramski pogled na Vipavsko dolino in okoliške vzpetine. Po vrnitvi v Vipavo sva odšla na zasluženo kosilo in pašta kremo ter se z avtobusom odpeljala nazaj do Ajdovščine.

Vzpon na Nanos in Triglav

Ob načrtovanju tega potovanja sva si zadala glavni cilj, da se bova povzpela na vrh Nanosa, zato sva se naslednji dan zgodaj zjutraj odpeljala do Razdrtega, od koder sva krenila na pot. Na vrh vodi več različno zahtevnih poti, midva sva izbrala manj zahtevno, saj na tej poti ni bilo gneče; Nanos je namreč zelo priljubljena izletniška točka. Po težki borbi s primorsko burjo sva se ustavila na Vojkovi koči na 1240 m nadmorske višine. Spet sva občudovala razgled in se nastavljala toplim sončnim žarkom.

Pot v dolino sva podaljšala z obiskom cerkve sv. Hieronima, ki mogočna stoji na pobočju Nanosa (1018 m). Že sva pustila cerkev za sabo in se spustila po grebenu do Eko koče na Nanosu in dalje čez bujne gozdove do Podnanosa. Utrujene noge sva si ohladila v potoku sredi mesteca kot dva otroka in se odločila, da še nisva imela dovolj podvigov za ta dan. Iz Podnanosa sva se peš odpravila do vasi Orehovica, kjer sva se povzpela na tamkajšnji Triglav, torej Orehovški Triglav oziroma kot mu domačini pravijo Kjecl. Na vrhu griča se namreč skriva replika Aljaževega stolpa, ki krasi vrh Triglava.

Veselje ob prihodu na vrh je bilo skoraj enako, kot če bi stopila na mogočni Triglav. Tako sva v enem dnevu osvojila Nanos in Triglav. Pred vrnitvijo na kmetijo, pa sva v romantičnem vzdušju uživala pod drevesi bližnje cerkvice sv. Kozma in Damijana.

Temna stran Vrhpolja

Zadnji dan v Vipavski dolini sva preživela v vasi Vrhpolje, ki ima pomembno zgodovinsko vrednost, o kateri verjamem, da smo vsi poslušali pri pouku zgodovine. Vas namreč stoji na mestu, kjer se je odvijala znamenita »Bitka pri Frigidu« oziroma t.i. »Bitka pri Mrzli reki«, ki velja za eno izmed najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima. Frigidus je latinsko ime za reko Hubelj ali Vipavo, morda kar obe reki skupaj. Tukaj je potekal spopad med krščansko vojsko Teodozija in pogansko vojsko Evgenija, bolje je po večdnevnem bojevanju kazalo slednjemu. Po legendi je tik pred vdajo Teodozijeve vojske zapihala močna burja, ki je Evgenijevim vojakom trgala ščite iz rok in obračala izstreljene puščice v njihove lastne vrste. Po Teodozijevi zmagi nad pogansko vojsko je krščanstvo postalo edina dovoljena vera v Rimu, poganstvo pa so prepovedali. Po reki so Rimljani poimenovali postojanko Fluvio Frigido – naselje na tleh Ajdovščine. Na domnevni lokaciji omenjene bitke še niso našli večjih arheoloških ostankov. Na mestu, kjer naj bi Teodozij molil pred bitko, stoji kamniti križ, okoli katerega je oblikovana razgledna točka ter informativne table, ki pripovedujejo zgodbo tega kraja.

V Vrhpolju v središču mesta stoji na zunaj ne tako posebna cerkev sv. Primoža in Felicijana, je pa zato posebna njena notranjost. V cerkvi ni značilnih fresk, ampak so svete podobe upodobljene na mozaiku.

Cerkev, katere notranjost se je »zlato svetila«, sva si ogledala zelo podrobno, nato pa sva občudovanje prenesla na mogočne kostanje pred njo. Ta drevesa pa žal skrivajo še eno temačno zgodbo – 27. septembra 1943 so nacisti nanje obesili 10 partizanov, ki so jih ujeli na Nanosu. Kostanji so ostali tihe priče vojnega zločina, vendar še danes mogočno stojijo in kljubujejo kruti človeški naravi.

Po sprehodu skozi zgodovino sva se odpravila nazaj do avtobusne postaje v Vipavi, kjer sva se skrila pred dežjem. Z nama si je prostor pod streho delil starejši domačin, ki je začel z nama prijetno kramljati in z nama delil zgodbe, ki jih drugače ne bi zasledila v nobeni brošuri ali na informacijski tabli. Poleg tega nama je natančneje opisal, kako je Vipava nekako zaspala v razvoju, da jo je Ajdovščina že zdavnaj prehitela in da je v turističnih vodnikih o Vipavi precej napak ;). Kmalu za tem sva že sedela na avtobusu proti Ajdovščine, kjer sva pobrala prtljago, se poslovila od najinih gostiteljev in se podala proti prestolnici.

Slovo od Vipavske!

Ko sva strnila vtise, sva prišla do spoznanja, da je Vipavska dolina odlično izhodišče tako za enodnevne izlete, kot tudi za daljša potepanja po njeni zanimivi okolici. Uvrstitev na seznam 10 najboljših evropskih destinacij po izboru znamenitega izdajatelja popotniških vodnikov Lonely Planet leta 2018 je dodaten dokaz, da je Vipavska dolina kraj, kjer so doma dobri ljudje, brezčasna tradicija ter številni naravni in kulturni biseri, vredni obiska.

Drugi del članka bom začel z napornim izdelovanjem domače »burnelo« marmelade. V prejšnjih dneh sem nabral v velikosti grozdja, slivi podobne plodove grmov, ki smo jih dali v kovinski lonec na ognju. Po dolivanju vode in pričetku vrenja smo lonec postavili v senco in ga pokrili do večera, ko smo ročno iskali koščice vsakega grozda in jih ločili iz sadežev. Med tem opravilom sta mi pomagali dve gostji, mladi Sicilijanki, ki sta bili ključni za organizacijo mojega potepa po Siciliji kasneje v septembru. Naslednji dan smo spet pustili marmelado vreti v loncu in dodali veliko medu.

Ker me je med delom marmelada opekla po roki, mi je Panos po domače namazal maslo na opeklino in zagotovil, da bo omililo bolečino. Kaj pa drugega! V tistem trenutku pa se je prišel posloviti moj novi prijatelj iz Pariza, ki me je tako objel, da sem skoraj izdihnil. Za takšne trenutke ni besed (očitno sem mu še kar dobro stregel). Ravno ta dan je bil tudi verski praznik v Grčiji in smo zato zvečer z družbo iz kampa odšli na trg v kraju Platanos (najstarejša naselbina na otoku). V središču praznovanja med majhnimi lokali polnimi domačinov smo plesali, kot se spodobi za to mesto. Po sedenju na pločniku, okušanju uličnega mesa na palčkah in lokalnem vinu smo se po ozkih, osvetljenih in ljudi polnih ulicah odpravili nazaj v kamp na zasluženi počitek.

Dodana vrednost Panosovega kampa

Več dni kot je minilo, bolj sem spoznaval dodano vrednost tega kampa, o kateri sva med njegovimi obiski veliko govorila tudi s profesorjem Križajem. Osnovna ideja je, da so lokacije, kot je Panosov kamp, primerne za oblikovanje in testiranje turističnega modela, kjer bi gosti za ugodnejšo nastanitev pomagali v kampu pri raznih opravilih: od pobiranja zelenjave do raznih del za vzdrževanje posestva. Podobno kot sem to počel jaz. V tem primeru je gost deležen »prave« avtentičnosti - po profesorjevih besedah, da ponudnik počne nekaj enako, če so ljudje zraven njega ali ne. Primerno bi obiskovalcem predstavili ta koncept preko komentarjev na internetu - tako bi privabili segment gostov, ki razumejo in jih veseli takšno odkrivanje destinacije. Seveda so takšne skupine gostov manjše kot pa segmenti turistov, ki izberejo kamp le kot nastanitev v naravi, ker ne želijo bivanja v hotelskih sobah in pri podobnih ponudnikih nastanitev. Tukaj gre tudi za izobraževanje »potencialnih« iskalcev nezaigranih »turističnih« doživetij. Sčasoma sem začel tako na kamp kot na Panosa gledati iz drugačnega zornega kota, s še večjim spoštovanjem in hvaležnostjo, da sem lahko za kratek čas del takšne zgodbe. Zvečer smo si po poučnih debatah privoščili okusno pojedino, saj je bil Panosov god, kar je v njegovi domovini skoraj pomembneje kot rojstni dan. Privoščili smo si od testenin s slovito Panosovo »peperonato« (omako iz njegovih paprik) do ocvrtih rib iglic in domačega vina. Ne bom pozabil profesorjevih besed, ko mi je povedal, da je on moral čakati veliko let, da je našel tako okusno Panosovo kuho, jaz pa imam to srečo že zdaj.

Kolesarjenje, plavanje in še več kulinarike

Ko so se bližali zadnji dnevi bivanja v kampu, sem si sposodil Panosovo kolo in se z njim odpeljal v Lakki na souvlaki pito (to je grška hitra hrana, sestavljena iz manjših kosov mesa na nabodalu, lahko pa je postrežena tudi v kruhu - piti, z ostalimi sestavinami). Kolesaril sem tudi po obrobju zaliva, ki nosi isto ime kot mesto, do odročne plaže, kjer sem plaval v samotnem in čistem turkizno modrem morju. Vrnil sem se ravno pravi čas, ko sem moral poskrbeti za posest, saj je lastnik moral priskočiti na pomoč svojemu bratu zaradi težav s čolnom. V tem času sem sam imel dva obiska, ki sem jih s težavo izpeljal. Namreč, za začetek sem moral razložiti vodovodarju, kaj je narobe z vodo in vodovodom v kampu, in na mojo nesrečo ni znal govoriti angleško, jaz pa ne grško. Po uspešni komunikaciji z vodovodarjem pa se je kasneje pojavil še naglušni turist, ki je želel prespati v bungalovu. Po napornem delu sva si s Panosom za večerjo pripravila jetrca mladega teleta. Privoščila sva si jih z olivnim oljem, česnom, čebulo, domačim vinom in limono ter riževo prilogo.

Čakalo me je še eno kulinarično razvajanje ob zvokih tradicionalne afriške glasbe. Panos si vsak dan, glede na razpoloženje, predvaja tradicionalno glasbo različnih kultur, od afriške do tibetanske. Tu pa tam pa seveda doda, da kakšnega izvajalca pozna iz svojih popotovanj po svetu.

Adijo Leros, pozdravljen Kalymnos!

Bližal se je zadnji dan bivanja na Lerosu, preden sem odpotoval naprej. V kuhinji sem se veliko naučil - pri pripravljanju jedi sem že bolje zaznaval preko vonja in ne okusa (kot me je učil Panos), kdaj je kakšna jed pripravljena. Poslušal sem še zadnje zgodbe, kako je Panos živel v džungli na Daljnem vzhodu in s tamkajšnjim ljudstvom okušal njihove posebne jedi. Opisoval mi je tudi, kako je nekoč za kosilo okušal kraljevo kobro. Popoldan pa sva s profesorjem odšla na poslovilni roadtrip po odročnejših koncih otoka.

Čakala naju je idilična vožnja s terencem po divjini. Tako sva prišla do ene izmed glavnih atrakcij na Lerosu - majhne cerkvice na otočku oziroma skali, ki je povezana s kopnim z ozko potko.

V njeni bližini sva se potapljala ter se nato odpravila nazaj po zavijajoči se cesti s slikovitimi razgledi. To pa še ni bilo vse. V kampu sem pomagal postreči večerje ter sem nato s profesorjem odšel na najboljši sladoled na otoku in po posebno tortico, ki jo najin novi skupni prijatelj Panos obožuje.

In tako je nastopil dan mojega odhoda. Do poldneva sem še pomagal v kampu in prebral Pahorjevo Nekropolo, da sem jo lahko posodil profesorju. Odhod ni bil lahek - kot sem pričakoval, Panos pa je poskrbel, da nisem odšel lačen ter mi podaril marmelado in slane fige za na pot (na srečo mi tega niso odvzeli na letališču). Profesor me je odpeljal do pristanišča, kjer sem se poslovil še od njega in od samega otoka, ki sem ga že opazoval skozi okno katamarana namenjenega na bližnji Kalymnos.

Bogata kulturna dediščina hribovitega Kalymnosa

Po prihodu in hitrem popoldanskem obisku pristaniškega mesta Pothia, sem se naslednje jutro podal na bližnjo vzpetino, kjer kraljuje urejen samostan in od koder se ponuja pogled na dolino in zaliv pod njo.

Ura še ne bila niti devet zjutraj, ko sem že bil v majhnem »folk muzeju«, ki je bil urejen v sobah pritličja hiše. Izvedel sem veliko, od navad in šeg prebivalcev otoka, kako so praznovali pomembne dogodke (od porok do rojstev) in kako pomembna gospodarska dejavnost za Kalymnos je bilo potapljanje in iskanje spužev. Zelo me je pretreslo koliko žrtev je terjala ta obrt zaradi prevelikega napora in prihod prvega potapljaškega skafandra, ki je povzročil še več žrtev zaradi prehitrih dvigov na površje (oprema je bila za nekaj časa tudi prepovedana).

V muzeju sem degustiral njihovo domače vino z medom, slednjega pa hvalijo kot najboljšega na svetu (seveda sem si s pridihom ponosa mislil, kako lahko Slovencu razlagajo, kaj je dober med 😉). Popoldan sem obiskal še arheološki muzej, kamor sem imel brezplačen vstop in ruševine gradu na vzpetini globlje v dolini.

Naslednji dan sem zjutraj odšel še do odročnega zaliva, kjer sem zaplaval popolnoma sam v morju, nato pa se uredil, odjavil iz hotela in pot nadaljeval naravnost na otok Kos.

Vrnitev na »turistični« otok Kos

Predzadnji dan Moje Grške Avanture sem preživel prešerno po rojstnem mestu očeta medicine - Hipokrata, ki me je bolj negativno kot pozitivno presenetilo. Od smrada do odpadkov zraven dediščinskih objektov ter gneče turistov, ki ne vedo, kaj dejansko fotografirajo in zakaj. Z drugimi besedami, masovni turizem. Obiskal sem Hipokratovo platano in si ponovno ogledal, zame znova brezplačen, arheološki muzej.

Ker se je bližal dež, je bilo to zadnje večje raziskovanje. Zvečer je sledila le še zadnja večerja in ogled ostankov antičnega gledališča.

Predavanje o vesoljskem turizmu na poti do letališča

Zadnji dan sem se zbudil zelo hitro. Čas je bil, da se vrnem domov. Pohitel sem do avtobusa in dobil prost sedež na natrpanem vozilu. Vendar se nimam kaj za pritoževati, saj sem tako spoznal osebo (sedela je poleg mene), ki je zaposlena v vesoljskem sektorju. Preko krajših predavanj mi je pripovedovala o potovanju v vesolje in tehničnih zadevah, ki so potrebne za takšne podvige ter zakaj ta panoga »še« ni popolnoma primerna za turizem. Preveč denarja za tako nerazvito ponudbo, da ne omenjam dolgotrajnih priprav in privilegiranje premožnejših posameznikov. Zaradi tega mi je pot do letališča minila, kot bi mignil. To je eno od glavnih bistev potovanj, sem si mislil takrat, da spoznavaš izjemne ljudi. Marsikatera razsvetljenska misel se mi je takrat vrtela po glavi. Tako sem na letališču sedel v čakalnici in v globokem razmišljanju čakal, da se lahko vkrcam na letalo in pridem domov ter delim svoje dragocene izkušnje.

Evalvacija doživetega in vizija sodobnega turizma

Za svoje delo sem bil poplačan ne z denarjem, ampak z izkušnjami, zgodbami, poznanstvi in znanjem, ki so vplivale na to, da je to bila avantura in investicija v samega vase, ne le »običajno« delo v tujini. Pomagal sem posebnemu lokalnemu ponudniku pri vsakodnevnih opravilih in s svojimi dejanji izvajal korake trajnostnega turizma kot turist. Zame je dodana vrednost ponudbe kampa vplivala na deljenje moje dodane vrednosti kot turista za ponudnika. V tem lahko prepoznamo idejo, kako lahko takšen turizem pomaga lokalnim skupnostim in naredi pozitiven vpliv na destinacijo. To je preskok iz masovnega turizma v regenerativni in odgovorni turizem, kjer vrednost ponudbe dviguje njena »neokrnjena« avtentičnost. Takšno odkrivanje sveta vključuje dejanja, ki podpirajo misijo o preobrazbi turizma, ki sledi viziji o turistični panogi, ki lahko sama po sebi trajnostno in inkluzivno razvija vsa periferna območja sveta, od zapostavljenih mestnih predelov do podeželja.

Objavljena besedila in fotografije brez pisnega dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in uporabljati.

Že pred poletnimi počitnicami sem se odločil, da bom velik del poletja posvetil doživetju v tujini. Kako pa to doživetje definirati, kaj šele najti, je pa bila druga zgodba. Kljub temu se mi je, kar sem dognal kasneje, nasmehnila sreča, saj sem se spomnil, da sem v programu UP FTŠ sTOUdio Turistica zasledil možnost dela v kampu na odročnem grškem otoku Leros pri zelo zanimivem delodajalcu, s katerim me je povezal sTOUdio mentor in profesor na UP FTŠ, Dejan Križaj. Kasneje sem ugotovil, da je tale »zelo zanimiv« premalo, da bi ustrezno opisal mojega novega delodajalca. Ampak lepo počasi od začetka.

Pot v Grčijo in prihod v kamp »Leros Camping and Diving«

Takoj, ko sem se odločil za to pot, sem že imel rezervirane letalske karte. Moja pot v Grčijo se je začela 30. julija s prevozom do Dunaja, od koder sem letel na otok Kos (ta je poleg Lerosa eden izmed glavnih 12 otokov otočja Dodekanez pri turški meji), kjer sem preživel prvo noč. Naslednji dan je sledila le še vožnja s trajektom in že sem bil na Lerosu. Moje navdušenje se je samo večalo in s takšnim entuziazmom sem se odpeljal preko otoka do mesta moje zaposlitve. Panosa - lastnika kampa sem pričakal na terasi in ko sva ga zagledala, ni bil pri volji, saj je imel težave s trenutnimi gosti. Kljub temu se je ozračje nekoliko ohladilo, zato sem po seznanitvi že pomagal pri pripravi naše prve skupne večerje, ki je bila izjemno okusna. Nato je sledila prva noč, ki sem jo, kot vse ostale, preživel v šotoru -  hotelu z neskončno zvezdicami.

Veselo na delo!

Prvi dan sem pričel z delom po Panosovih navodilih. Počistil sem tla v tuših in straniščih, odnesel smeti in zalil Panosovo zelenjavo. Nato sem se odpravil v bližnje mesto Lakki (ki so ga zgradili Italijani v času 2. sv. v. in je zato kraj posebna mešanica grškega in italijanskega arhitekturnega sloga) po nakupih (posteljnina, pršilo proti komarjem ipd.) in na slano grško pito iz špinače imenovano “spanakopita”. Po vrnitvi smo začeli pripravljati novo pojedino: jajčevce polnjene z zelenjavo. Da se razume, vsako sestavino smo pred tem pobrali na bogatem (Panosovem) vrtu. Izvedel sem veliko posebnosti o njegovem načinu priprave hrane in njegovem kuhanju, ki ga je izpopolnjeval tekom potovanj po celem svetu.

Težave s šotorom ter priprava okusnih rib

Naslednji dan je bil izredno pomemben, saj sem končno dobil šotor, ki je ustrezal moji velikosti (prvega sem moral vrniti novim gostom, drugi je bil premajhen, tretjega pa sem malce raztrgal). To je bil že četrti šotor, ki sem ga postavljal, zato sem postal že pravi mojster v postavljanju takšnega bivališča. Nove naloge, ki so me čakale tisti dan so bile čiščenje točilnega pulta oz. recepcije z limonami za odstranitev madežev, poleg tega sem pomagal odstraniti drobovje rib in luske na njih, ki so bile trde kot nohti, da bi ribe pripravili za večerje gostov v kampu. Panos mi je razložil, zakaj so njegove ribe takšne, kakršne so. Ujame jih sam na odprtem morju ali pa jih dobi od svoji ribiških prijateljev. Prav tako sem ugotovil, da se Panos sam odloči, komu (ne) bo stregel svojo hrano, saj je zanj jedača sveta stvar. Čeprav sem hitro usvojil tehniko čiščenja rib, sem najraje od vseh opravil do tedaj imel pobiranje zelenjave z vrta. Velikost in barvitost pridelkov (kljub sušnemu podnebju v Grčiji) je mogoče videti na fotografiji.

Zvečer sva očiščene ribe pripravila na ognju in jih postregla na krožniku, podloženem z listi Panosovih trt in dodatnimi sestavinami ter prilogami (domači krompir, olivno olje, česen in ostale začimbe, hišno vino). Bilo je za prste obliznit!

Dediščina 2. svetovne vojne, begunstva in Panosove zgodbe

Po končanih dnevnih jutranjih opravilih se je včasih našel čas za odkrivanje otoka, zato sem rad odšel par minut stran od kampa do ruševin antične trdnjave na razglednem vrhu, na katerem danes kraljuje tipična grška cerkvica z zunanjim zvonom in plapolajočo modro-belo zastavo. Obiskal sem tudi bližnji vojaški muzej 2. svetovne vojne, ki se nahaja v prostorih starega bunkerja.

Objekt sem obiskal v družbi še dveh slovenskih gostov v kampu, profesorja z Univerze v Ljubljani in njegove žene, ki sta me prijazno povabila zraven in mi podala veliko informacij o Grčiji in njeni zgodovini, ki jo raziskujeta na svojih potovanjih že vrsto let. Za piko na i pa sem imel še brezplačen vstop v muzej (za mlade, ki se izobražujejo, je večina muzejev v Evropi brezplačnih za obisk). V kompleksu smo srečali tudi ostale goste iz kampa in skupaj ugotavljali, katere artefakte je za ta muzej iz globin morja privlekel Panos lastnoročno.

Na poti nazaj smo na hitro obiskali zapuščene italijanske kasarne in bivše begunsko taborišče, saj so me že čakala opravila na posestvu. Na vzpetini nad starim taboriščnim centrom se trenutno nahaja novo strogo zastraženo taborišče, ki na daleč spominja na veliko manufakturo. Pred vrnitvijo sem poleg kave pojedel še rogljič iz bližnje slaščičarne, ki je bil velik kot moja celotna podlaket, vendar njegova cena ni sledila tej razsežnosti. Po vrnitvi v kamp sem imel priložnost prisluhniti eni izmed izjemnih življenjskih zgodb mojega šefa, ki je govorila o njegovi težki nesreči, ko ga je v bližnjem zalivu pri potapljanju povozil čoln in mu zlomil nekaj reber ter amputiral roko. Na srečo so mu uspeli roko sešiti nazaj, potem ko se je potopil ponjo na samo dno zaliva! Posledice poškodbe so nekaj letih od nesreče vidne le še na žičevju, saj ne more premikati prstanca in mezinca. Človek skoraj ne more verjeti svojim ušesom, ko sliši to zgodbo. Za večerjo sva si tisti dan privoščila včerajšnje polnjene jajčevce, ki so po njegovem mnenju boljši, če je od njihove priprave minilo nekaj dni.

Doživetje, na katerem zdaleč ni počitka od učenja

Med  mojim bivanjem in delom v kampu sem slišal veliko Panosovih zgodb, od tega da je zaradi svoje potapljaške kariere živel na vseh koncih sveta, do tega kakšne vidne posledice je pustilo potapljanje na njem in kako zapleteno je popravljanje naftnih ploščadi na globini več kot 200 m. Najprej vsakega potapljača testirajo na površju, če lahko prenese tak pritisk in če je operativen na takšni globini ter kakšni so njegovi vitalni znaki med delom globoko pod morsko gladino. Ne smem pa pozabiti omeniti tudi koliko novega sem izvedel o turizmu, dobrih in manj primernih praksah v svetu, o inovativnosti in povezovanju med ostalimi panogami. Ko sem poslušal profesorja Križaja, ki me je nekajkrat obiskal v kampu, sem še dodatno občutil razsežnost kreativnosti omenjenega sektorja in kako se delovanje v realnem svetu razlikuje od sveta v predavalnicah.

Potep od Lakkija do Agie Marine in čakanje na nove člane sTOUdia Turistice

Nekje na sredini mojega bivanja v kampu  sem si vzel opoldan prosto in odšel peš od mesta Lakki do kraja, kjer sem se prvotno izkrcal na otok, to je Agia Marina. Na poti do omenjenega mesteca sem se ustavil na plaži Panteli, ki je za razliko od ostalih polna turistov in kjer se nahaja tudi ena najboljših restavracij na otoku - El Greco (seveda lastniki dobro poznajo Panosa) ter bar Harris (tudi tukaj ga poznajo) nad plažo, ki je lociran v prvem izmed petih mlinov na veter, ki so nekoč mleli pšenico, ječmen ipd., danes pa so ene izmed najbolj fotografiranih zanimivosti v Grčiji.

Kljub vročini in strmemu vzponu sem nadaljeval pešpot do srednjeveškega gradu, kjer sem užival v razgledu na hribovit Leros in bližnji otok Kalymnos.

Sledil je le še spust do Agie Marine, ki ni bil enostaven, saj sem se kljub lepo vidnih tradicionalno belo obrobljenih stopnicah izgubil in se znašel na terasi nekega domačina. Korak levo, korak naprej, korak desno in že sem bil pri obali, kjer sem se izkrcal.

V kampu sem dočakal še enega člana UP FTŠ sTOUdia Turistice - asistenta Tadeja in njegovo punco Kristino. Sledilo je skupno kosilo v mestu in kasneje ribja večerja pri Panosu, kjer sem poleg ribjih specialitet stregel še domače »divje« vino in degustiral olivno olje skupaj z ostalimi gosti.

Slane fige in čiščenje »yamahinega« motorja

V naslednjih dneh sem imel nalogo pobirati že zrele in odpadle fige ter jih namakati za slabo uro v loncu z morsko vodo. Fige so tako izgubile sladkost in nezaželene zajedavce. Za na konec sem jih položil na mizo na soncu in jih pokril z mrežo, da so se nekaj dni sušile. Panos mi je povedal, da jih bo, ko bodo vse posušene, dal v pečico za nekaj minut in posul s sezamom ter jih hranil skupaj z nekaj lovorjevimi listi (ki odganjajo žuželke) - to je njegov način priprave. Ker je bil zadovoljen z mojim delom, mi je ponudil priložnost, da mu pomagam pri čiščenju njegovega starodobnega Yamaha motorja, ki mu ga je zapustila bivša partnerka.

Pohajkovanje po Lerosu

Ko ni bilo prevelike vročine, sem enega od dopoldnevov izkoristil za vzpon na bližnji vrh, ki je lepo viden tudi iz kampa. Ker sem končal z opravili, me je Panos s svojim drugim motorjem (ne z Yamaho) odpeljal do vznožja hriba. Čeprav naj bi ta vrh imel le nekaj čez 400m, je bila pot daljša, kot se mi je zdelo na prvi pogled. Vzpenjal sem se dolgo, po dolgih izravnavah in serpentinah makadamske ceste. Na enem izmed nepreglednih ovinkov sem naletel tudi na veliko čredo koz, ki so mi kot kralju pustile prosto pot med njimi. Le malo kasneje sem naletel še na večjo čredo, tukaj pa so te živali že pokazale svoj trmasti kozji karakter. Če priznam, sem bil malo živčen in sem zato pospešil korak, da bi čim prej prišel na cilj. Na vrhu in tik pod njim sem užival v neverjetnih razgledih na južnejši Kalymnos in sinje modro morje z dvema jadrnicama, ki sta daleč pod mano kot puščavnika jadrali v neskončni modrini.

V bližini se je nahajala tudi kapelica, zgrajena v živo skalo, ki je imela na strehi sončne celice. Te in drugačne sakralne objekte večinske grške pravoslavne cerkve je mogoče najti vsepovsod po otoku in sklepam, da je tako po celotni Grčiji. Zaradi mojih obveznosti v dolini sem med vračanjem pretekel večino poti nazaj. Tek mi ni tuj, še posebej ne po hribu, pa če je to navzgor ali navzdol. Ko je Panos izvedel za takšen način vrnitve, mi je samo odvrnil: »You are crazy!«. Sem bil pa točen, kar mi pomeni največ, saj nerad zamujam.

Za nagrado sem z njim jedel njegov sloviti jajčni zajtrk, ki je potrežen z večimi plasti kruha, zelenjave, slanine in začimb in zalit z obilico slastnega olivnega olja. Užitek po izletu in zajtrku je dopolnilo branje Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora. Zvečer me je čakal še sproščujoči vzpon do bližnje cerkvice, kjer sem opazoval oranžno obarvano luno in razmišljal o času, ko sem kot otrok sanjal o odkrivanju sveta. Kaj se je dogajalo v naslednjih dneh, pa lahko preberete v drugem delu.

Objavljena besedila in fotografije brez pisnega dovoljenja avtorja ni dovoljeno kopirati in uporabljati.