Prvomajski oddih

S fantom sva se odločila, da prvomajski oddih od študija izkoristiva za porabo še zadnjih turističnih bonov v zavetju Vipavske doline. Pot do tja sva opravila z vlakom in avtobusom, prenočišče pa sva rezervirala na prijetni turistični kmetiji v kraju Lokavec, nedaleč stran od Ajdovščine. Do nastanitve sva imela namen pešačiti okoli 20 minut, vendar nama je načrte prekrižalo delo na glavni cesti v Lokavec, zato sva s poti zavila na poljsko stezico. Skozi visoko travo sva se prebijala ob polju, ko je majsko sonce že močno pripekalo, zato sva bila zelo vesela, ko sva v daljavi zagledala najino nastanitev. Sprejela naju je prijazna lastnica, nama pokazala apartma in dala nekaj nasvetov, kaj si naj ogledava in katere poti naj ubereva.

Po kratkem počitku sva kmalu že spet pešačila po poljih. Prvi kraj, ki sva ga obiskala je bil Vipavski križ – idilično mestece na hribu, ki bdi nad celotno Vipavsko dolino. Sprehajanje po ozkih ulicah med pisanimi primorskimi hišami pusti na človeku pomemben vtis – nek občutek nostalgije.

Objekt z največjo kulturno in zgodovinsko vrednostjo je zagotovo kapucinski samostan v središču mesta, kjer je v 14. stoletju deloval slovenski pridigar Janez Svetokriški. Bivše mesto je tudi spomeniško zaščiteno in sodi med najlepše zgodovinske spomenike Slovenije, zato vsekakor priporočava obisk.

Iz romantičnega Vipavskega križa sva pot po vaških cestah nadaljevala do izvira mogočne reke Hubelj, ki je približno enako oddaljen od Lokavca in Ajdovščine in se nahaja v Krajinskem parku Južni obronki Trnovskega gozda. Visoko nad mogočnim slapom »mrzle« reke se dvigajo zeleni hribi, ki kar vabijo k raziskovanju. Midva sva se podala do Otliškega okna, do koder od izvira vodi dokaj strma kamnita pot. Pot vam bo vzela približno uro in pol hoje v hrib, vendar boste na koncu nagrajeni s čudovitim razgledom na celotno Vipavsko dolino in še dlje na Kras, skozi veliko naravno okno.

V dolino sva se vrnila po isti poti in si utrujena privoščila zasluženo večerjo v Gostilni pri izviru Hublja. Pred nama je bil še večerni sprehod nazaj do apartmaja, kjer sva se pripravila na naslednji popotniški dan in zaspala.

Raziskovanje urbanih znamenitosti in okušanje lokalnih dobrot

Zbudila sva se v sončno jutro, zavila v prisrčno lokalno pekarno po zajtrk in se odpravila proti Ajdovščini. Ogledala sva si glavne znamenitosti mesta, ki je v rimskih časih bilo pomembna rimska utrdba (postojanka) imenovana Castra. V središču mesta so približno 2000 let star trg, danes imenovan Lavričev trg, prenovili v sodoben zunanji prostor. O bogati zgodovini kraja pa pričajo še ostali številni rimski ostanki.

Tudi za naju je bila Ajdovščina na nek način postojanka, saj sva tam vstopila na avtobus do Podnanosa. Podnanos je majhen kraj med Vipavo in Razdrtim, čeprav se mnogi ne zavedajo, kakšen velik pomen ima za zgodovino slovenstva. Promovira se pod sloganom »Rojstni kraj slovenske himne«, saj se je v tem kraju rodil skladatelj slovenske državne himne Stanko Premrl. Druga osebnost povezana z Zdravljico, je Matija Vertovec, ki je l. 1843 v slovenskem časniku Kmetijske in rokodelske novice objavil delo »Vinske terte hvala« in Franceta Prešerna spodbudil, da ustvari hvalnico vinski trti. Tudi tukaj sva občudovala ozke ulice, kamnite mostove, ki skrivajo bogato zgodovino kraja ter kotičke, kjer so snemali znameniti slovenski film »Tistega lepega dne« (1962) v režiji Franceta Štiglica. Kot zanimivost je vredna omembe tudi cerkev svetega Vida, ki je prekrita z največjo streho iz kamnitih skril v Sloveniji.

Za sproščujočim pohajkovanjem sva se odpeljala do Vipave, kjer sva si vzela čas za ogled stolpa Tabor, dveh egipčanskih sarkofagov na vipavskem pokopališču, številnih izvirov reke Vipave in mostov čez njo, ki so razpršeni po mestu, cerkve sv. Štefana in se povzpela do Starega gradu nad mestom.

Do ruševin nad Vipavo vodi makadamska pot, ki vam bo vzela približno pol ure. Za nagrado se vam s Starega gradu odpre še en panoramski pogled na Vipavsko dolino in okoliške vzpetine. Po vrnitvi v Vipavo sva odšla na zasluženo kosilo in pašta kremo ter se z avtobusom odpeljala nazaj do Ajdovščine.

Vzpon na Nanos in Triglav

Ob načrtovanju tega potovanja sva si zadala glavni cilj, da se bova povzpela na vrh Nanosa, zato sva se naslednji dan zgodaj zjutraj odpeljala do Razdrtega, od koder sva krenila na pot. Na vrh vodi več različno zahtevnih poti, midva sva izbrala manj zahtevno, saj na tej poti ni bilo gneče; Nanos je namreč zelo priljubljena izletniška točka. Po težki borbi s primorsko burjo sva se ustavila na Vojkovi koči na 1240 m nadmorske višine. Spet sva občudovala razgled in se nastavljala toplim sončnim žarkom.

Pot v dolino sva podaljšala z obiskom cerkve sv. Hieronima, ki mogočna stoji na pobočju Nanosa (1018 m). Že sva pustila cerkev za sabo in se spustila po grebenu do Eko koče na Nanosu in dalje čez bujne gozdove do Podnanosa. Utrujene noge sva si ohladila v potoku sredi mesteca kot dva otroka in se odločila, da še nisva imela dovolj podvigov za ta dan. Iz Podnanosa sva se peš odpravila do vasi Orehovica, kjer sva se povzpela na tamkajšnji Triglav, torej Orehovški Triglav oziroma kot mu domačini pravijo Kjecl. Na vrhu griča se namreč skriva replika Aljaževega stolpa, ki krasi vrh Triglava.

Veselje ob prihodu na vrh je bilo skoraj enako, kot če bi stopila na mogočni Triglav. Tako sva v enem dnevu osvojila Nanos in Triglav. Pred vrnitvijo na kmetijo, pa sva v romantičnem vzdušju uživala pod drevesi bližnje cerkvice sv. Kozma in Damijana.

Temna stran Vrhpolja

Zadnji dan v Vipavski dolini sva preživela v vasi Vrhpolje, ki ima pomembno zgodovinsko vrednost, o kateri verjamem, da smo vsi poslušali pri pouku zgodovine. Vas namreč stoji na mestu, kjer se je odvijala znamenita »Bitka pri Frigidu« oziroma t.i. »Bitka pri Mrzli reki«, ki velja za eno izmed najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima. Frigidus je latinsko ime za reko Hubelj ali Vipavo, morda kar obe reki skupaj. Tukaj je potekal spopad med krščansko vojsko Teodozija in pogansko vojsko Evgenija, bolje je po večdnevnem bojevanju kazalo slednjemu. Po legendi je tik pred vdajo Teodozijeve vojske zapihala močna burja, ki je Evgenijevim vojakom trgala ščite iz rok in obračala izstreljene puščice v njihove lastne vrste. Po Teodozijevi zmagi nad pogansko vojsko je krščanstvo postalo edina dovoljena vera v Rimu, poganstvo pa so prepovedali. Po reki so Rimljani poimenovali postojanko Fluvio Frigido – naselje na tleh Ajdovščine. Na domnevni lokaciji omenjene bitke še niso našli večjih arheoloških ostankov. Na mestu, kjer naj bi Teodozij molil pred bitko, stoji kamniti križ, okoli katerega je oblikovana razgledna točka ter informativne table, ki pripovedujejo zgodbo tega kraja.

V Vrhpolju v središču mesta stoji na zunaj ne tako posebna cerkev sv. Primoža in Felicijana, je pa zato posebna njena notranjost. V cerkvi ni značilnih fresk, ampak so svete podobe upodobljene na mozaiku.

Cerkev, katere notranjost se je »zlato svetila«, sva si ogledala zelo podrobno, nato pa sva občudovanje prenesla na mogočne kostanje pred njo. Ta drevesa pa žal skrivajo še eno temačno zgodbo – 27. septembra 1943 so nacisti nanje obesili 10 partizanov, ki so jih ujeli na Nanosu. Kostanji so ostali tihe priče vojnega zločina, vendar še danes mogočno stojijo in kljubujejo kruti človeški naravi.

Po sprehodu skozi zgodovino sva se odpravila nazaj do avtobusne postaje v Vipavi, kjer sva se skrila pred dežjem. Z nama si je prostor pod streho delil starejši domačin, ki je začel z nama prijetno kramljati in z nama delil zgodbe, ki jih drugače ne bi zasledila v nobeni brošuri ali na informacijski tabli. Poleg tega nama je natančneje opisal, kako je Vipava nekako zaspala v razvoju, da jo je Ajdovščina že zdavnaj prehitela in da je v turističnih vodnikih o Vipavi precej napak ;). Kmalu za tem sva že sedela na avtobusu proti Ajdovščine, kjer sva pobrala prtljago, se poslovila od najinih gostiteljev in se podala proti prestolnici.

Slovo od Vipavske!

Ko sva strnila vtise, sva prišla do spoznanja, da je Vipavska dolina odlično izhodišče tako za enodnevne izlete, kot tudi za daljša potepanja po njeni zanimivi okolici. Uvrstitev na seznam 10 najboljših evropskih destinacij po izboru znamenitega izdajatelja popotniških vodnikov Lonely Planet leta 2018 je dodaten dokaz, da je Vipavska dolina kraj, kjer so doma dobri ljudje, brezčasna tradicija ter številni naravni in kulturni biseri, vredni obiska.